Tagged as: vaditelj

Sodobni vaditelj

Zadnjih 15 let je naša družba doživela veliko sprememb. Te družbene spremembe se odvijajo hitro in segajo na številna področja. Vsekakor najbolj izstopajoči spremembi zadnjega obdobja sta velik informacijski napredek in dojemanje človeške narave veliko bolj liberalno, humano in z manj omejitvami, kar je spremenilo posameznikov razvoj in življenje.

Šport je v preteklosti predvsem strmel k poslušnemu posamezniku. Vrlina je bila disciplina v telovadnici, vaditelj oz. trener (uporabila bom raje termin vaditelj, saj gre v ne vrhunskem športu za proces vadbe, ne toliko treninga) je imel avtoriteto in svoj položaj iz naslova moči. Naša povojna družbena sfera je temeljila na tem, kasneje je svoje dodal še socializem z idejo vsi enaki vsi enakopravni. Danes je družbena sfera drugačna, govori se o liberalizmu, ki odobrava subjektivne občutke posameznika. Od posameznika se pričakuje samostojno razmišljanje in samostojno ustvarjanje življenjskega in delovnega okolja. Posameznik pa zato potrebuje veliko mero zrelosti, ki jo lahko doseže s preseganjem starih prepričanj in z odprtostjo ter kritično distanco do vedno večjega repertoarja informacij. V športu moramo skladno z duhom časa pristopiti k posamezniku. Naše društvo ima to poslanstvo. Da v športni sferi deluje za posameznika zavedajoč se njegovega razvoja, njegovih potreb in s tem razvija najboljši posameznikov potencial.

Kako predrugačiti oz. dopolniti naš pristop? Izhajati je potrebno iz treh zelo pomembnih dejstev bistvenih za pozitiven premik k posamezniku v športu. 1. Iskati enakopravni položaj vaditelja in vadečega. 2. Razvijati športni interes.

V enakopravnem položaju vadečega in vaditelja poteka dvosmerna komunikacija. V zdravih sodobnih družinah naj bi otroci izhajali iz tega položaja. Starš se z otrokom več dogovarja, otrok sam odloča o aktivnostih, za katere je dorasel, v družinskem okolju dobiva možnost sooblikovanja življenja že od majhnega in je enakovreden član družine. V telovadnici bi to pomenilo, da je otrok aktiven v vseh fazah treninga, avtonomen v motivaciji, ima možnost samoodločanja. Vadeči ni več objekt, preko katerega uporabljamo različne metode dela, pač pa subjekt. Enakopravnost se kaže po odprtosti vaditelja, v spoštovanju do različnosti, v presežku občutkov kaj je prav in kaj narobe. Dvosmernost pa se izraža v tem, da si vsi med sabo dajemo, rastemo in smo vpeti v proces vzajemnega učenja.

Sodelovanje večkrat enačimo tudi z motivacijo, ki ji v športu pripisujemo velik pomen. Z vidika pedagoške struje motivacijo pojmujemo kot interes. Slovenski klasični pedagog Gogala prav tako omenja potrebo po premestitvi distance (Gogal, S.: Obča metodika, DZS, LJ, 1966).

interes otrok

Ustvariti je potrebno domačnost, prijetno klimo za sprejemanje in dajanje. Vzpostaviti je potrebno nek odnos. Z otroci v telovadnici torej se je potrebno celostno ukvarjati. To je povsem preprosto, ni potrebe po dojemanju pojma kot širokega. Bazira namreč na pogovoru, usmerjanju, uzrtosti do otroka na najbolj primarnem nivoju, odnos človek s človekom, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. S tem bomo pridobili uspešno klimo in potreben transfer. Ni potrebe po idealizaciji vaditelja kot subjekta.

Poučevanje ali v športnem jeziku način vadbe prav tako nikoli ni nevtralen proces. Je izbor določenih vsebin in načina posredovanja. In kako vzpostaviti prostor za otrokov športni razoj? Predstavljajmo si, da je otrok radovedno bitje, ki si želi lotiti športnih veščin. Sam bi ob tem hitro prišel do točke, da bi stvar postala pretežka. S pomočjo (vaditeljeva vloga) pa to osvajanje postane lažje, zanimivejše in vzbudi nadaljnji interes ( v športnem žargonu motivacijo). Ali obratno, ker vaditelj pomaga s svojo umetnostjo, pristopom, načinom ali interakcijo je vse primerno lahko in vzbuja interes. Ker pa je v športu kdaj nujen občuten napor, je ta krepilen in zdrav pod pogojem, da izhaja iz interesa (misel oblikovana po teoriji interesa utemeljitelja sodobne pedagogike Johanna F. Herbartsa – povzeto po članku iz Sodobne pedagogike 3-4, letnik 1991). Zato je vaditelj tisti, ki pomaga odkrivati svet športa in lahko vzbudi pravi interes. Interes naj bo raznovrsten in uravnovešen. Učenje posameznih športnih prvin je namreč le začasno, interes pa mora vztrajati vse življenje.

Naše dosedanje delo je dobro, lahko pa ga seveda izboljšamo. Morda je najmanjši a bistven korak pri tem, da poiščemo zdravo motivacijo do tega dela. Se zavedamo svoje odgovornosti in hkrati poslanstva. Skušajmo se približati otroku in mladostniku, tako da planiramo vadbo tudi na podlagi njihovih potreb in interesa. Kot posameznik seveda lahko naredimo največ, pomembna pa je tudi širša družbena sprememba razumevanja pomembnosti interakcije človek-človek v športu. Društvo se naj zaveda, da je osebnostno zdrav vaditelji edino pravo srce društva (izbira vaditeljev in kadrovanje le teh naj bo načrtno). Državni aparat pa naj v svoje strategije vpelje spoznanje, da je delo vaditelja edina svetla prihodnost našega športa.

Zapisala: Urška Pregelj Strokovni vodja kluba in pedagog